URALSK

7. JULIJ

Lev in Raisa sta stopila z vlaka, potem pa počakala na postajni ploščadi in hlinila, da spravljata v red svojo prtljago, dokler se vsi drugi potniki niso pomaknili v glavno postajno poslopje. Bilo je že pozno, a še ne temno, in ker sta se čutila izpostavljena, sta sestopila s ploščadi in pohitela v gozd.

Ko sta prišla na kraj, kjer sta skrila svoje stvari, je Lev ves zasopel obstal. Zastrmel se je gor v drevje in se spraševal, ali je storil prav, ko je uničil pismo. Je s tem storil staršem medvedjo uslugo? Razumel je, zakaj sta si želela zapisati svoje misli in občutke: hotela sta se spraviti. Toda Raisa je imela prav glede njega, ko mu je rekla:

Boš tako prišel do spanca ponoči –

da si boš izbrisal dogodke iz spomina?

Imela je bolj prav, kot si je lahko mislila.

Raisa se je dotaknile njegove roke.

– Si v redu?

Vprašala ga je bila, kaj je v pismu. Pomislil je, da bi se ji zlagal in ji rekel, da so v njem podatki o njegovi družini – osebne podrobnosti, ki jih je že pozabil. Vendar bi vedela, da laže. Zato ji je rajši povedal po pravici. Da je namreč pismo uničil, ga raztrgal na stotine koščkov, ga vrgel skozi okno. Ni ga maral prebrati. Starši so lahko zdaj tako in tako našli svoj mir, prepričani, da so se otresli bremena. Na njegovo olajšanje ga ni spraševala o razlogih za to odločitev in tega potlej tudi nikoli več ni omenila.

Z rokami sta odkopala prekrivno plast listja in zrahljane prsti in izkopala svoje stvari. Slekla sta si meščansko obleko, da bi se preoblekla nazaj v izletniško opravo – nujni del njune krinke. Brez obleke na sebi in takole samotna, sta na lepem obstala, gola, in se zastrmela drug v drugega. Mogoče je bilo zaradi nevarnosti, mogoče je samo hotel izkoristiti priložnost, a Lev si jo je poželel. Ker ni bil gotov glede njenih občutij, ni storil ničesar, samo čakal je, bal se je storiti prvi korak, kakor da še nikoli ne bi bila spala skupaj, kakor da bi bilo to prvič, da sta se oba znašla v negotovosti zastran meja, v negotovosti glede tega, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Stegnila je roko in se dotaknila njegove. To je zadostovalo. Potegnil jo je k sebi in jo poljubil. Skupaj sta morila, skupaj goljufala, se skupaj zarotila in načrtovala in skupaj lagala. Bila sta hudodelca, oba, sama proti svetu. Čas je bil torej, da okronata to novo zvezo. Ko bi le lahko ostala tu, živela tu, natanko v tem trenutku, skrita v gozdu, in na vekomaj uživala v teh občutjih.

Vrnila sta se na gozdno pot in se odpravila proti mestu. Ko sta prišla k Basarovu, sta zavila v jedilnico. Lev je pridržal dih, v pričakovanju, da ga bodo roke zgrabile za rame. A ni bilo nikogar, nobenih agentov, nobenih častnikov. Bila sta na varnem, vsaj še za en dan. Basarov je bil v kuhinji in se niti ozrl ni, ko ju je slišal vstopiti.

Zgoraj sta odklenila svojo sobo. Pod vrata je bilo zataknjeno sporočilo. Bilo je od Nesterova in je bilo datirano z današnjim dnem.

Lev, če se vrneta, kot je bilo načrtovano, me poišči nocoj ob devetih v moji pisarni. Pridi sam. Prinesi s sabo vse dokumente o zadevi, o kateri sva se pogovarjala. In prosim te, za nobeno ceno ne zamujaj.

Lev je pogledal na uro. Imel je še pol ure časa.